Abend je skupina deklet in fantov, ki nas povezuje ideja, da je glasba lahko več, kot le pesem. Da je glasba dar, harmonija, ko se lahko različnost ujame v enost.

​

V prostor bogoslužja vstopamo takšni, kot smo. Navadni, veseli, bogati s talenti. In prostor pripravimo tako, da vabi k sodelovanju - občestvo, skupnost, vsakega posameznika. Da skozi pesem, molitev, razmišljanje ... vsak na svoj način vstopa v zbran in iskren dialog z Gospodom.

​

Od začetka smo mislili, da se bomo s tem, kar delamo, najprej približali zelo mladim generacijam. Pa smo se zmotili. Sedaj ugotavljamo, da se srečujemo z malo bolj zrelejšimi ljudi, predvsem študenti, mladimi posamezniki, mladimi družinami in tudi starejšimi, ki v srcu nosijo radovednost za iskanje in odkrivanje nečesa več. Najbolj čudovito razsvetljenje ob tem pa je, da je to v resnici še veliko boljše. Najboljše! Saj pot do otrok, do res mladih tako vodi skozi veselje starejših, njihovih mladih staršev …

 

Težko je zelo mlade ljudi navduševati za obisk bogoslužja. Predvsem zato, ker nimajo pričujočega zgleda svojih staršev, starejših vrstnikov … Obenem danes v cerkvi manjka najpomembnejša tim. srednja generacija. In če srednja generacija ne hodi k bogoslužju, otroke pa (če že) sili k obiskovanju, se slej ko prej to vsakemu upre. In nekaterim žal za vedno.

 

Cerkev mora tudi sama obuti "današnje čevlje" in iz teh čevljev videti, razumeti, kakšen mora biti (po)klic oznanjevanja. Slišati, videti izgubljenega sina (hčer) in mu dati vedeti za veselje ob njegovi vrnitvi. To bo razumel le tako, da bo slišal (v svojem jeziku) – veselje, glas, iskreno pripravljenost.

 

Če bo naša cerkev samo čakala udobno zavita v svoj okosteneli  tradicionalizem, se "sin ne bo nikoli vrnil".

​

Abend smo kot glasbeniki na gostiji ob vrnitvi sinov (hčera) v skupnost.

 

Torej "očetje". Povabite "svoje sinove (hčere)", naj slišijo in vidijo, da so dobrodošli!

​

​